Vključitev v terapijo je priporočljiva v najrazličnejših stiskah, ki jih doživljajo posamezniki, pari in družine:
– težave v zakonu/partnerski zvezi (odtujenost, prepiri, težave v spolnosti, prevare, ločitve)
in vsem, ki želijo izboljšati svoj zakonski/partnerski odnos,
– težave pri starševstvu (vzgojne in učne težave z otrokom, neprimerno vedenje, postavljanje meja,
težave z avtoriteto, otroci iz razvezanih družin, enostarševske družine, sestavljene družine)
in vsem, ki se želijo kar najbolje pripraviti na starševsko vlogo,
– razreševanje posledic nasilja ( psihične, fizične ali spolne zlorabe),
– kot psihoterapevtska pomoč pri zasvojenostih (alkohol, droge, igralništvo, zasvojenost s spletom,
pornografijo, motnje hranjenja…)
– razreševanje posledic travm, depresij, tesnobnosti in drugih psihičnih težav,
– pomoč v novih življenjskih situacijah (izguba zaposlitve, bolezen, odhod od doma…)
– podpora pri žalovanju (smrt, ločitve, izgube),
– težave z ustreznim izražanjem čustev, s postavljanjem zase in prevzemanjem odgovornosti,
– težave s samopodobo in samozavestjo,
– želje po večji kvaliteti življenja in osebni rasti,
– kot del »osebne higiene« vsakega posameznika.
Psihoterapija je primerna za reševanje najrazličnejših stisk, pa tudi kot preventiva pred ponavljajočimi težavami, priporočljiva je za vsakogar, ki si želi osebnostne rasti in tudi pri nas vse bolj postaja del »osebne higiene« vsakega človeka. Okrog obiskovanja terapij je pogosto v naši družbi še polno predsodkov in stereotipov, vendar to ni sramota, niti ni znak, da je z nekom, ki obiskuje terapijo, nekaj »narobe«, pač pa je to znak posameznikove osebne zrelosti in poguma. Klient, ki morda sam ne najde več rešitve, s pomočjo terapevta, ki gre z njim skupaj skozi labirint teme, lahko spet najde novo upanje in začne svoje odnose vzpostavljati drugače.